Ko pomislim na sedežne garniture, se vedno spomnim tistega dne, ko smo pri babici zamenjali staro sedežno. Cela družina je bila tam, kot da gre za neko življenjsko odločitev, in seveda brez tipične družinske drame ni šlo.
Stare sedežne garniture so imele nekaj, kar nove nimajo. Tista babičina je bila tam od nekdaj, preživela je vse, od otroških iger do popoldanskih počitkov in večernih družinskih debat. Imela je tiste čudne, staromodne vzorce, ki jih danes ne vidiš več, in vzmeti, ki so bile že rahlo utrujene, a vseeno čisto uporabne. Babica je vedno govorila: ‘Ta sedežna bo še mene preživela.’
No, pa je le prišel dan, ko smo jo morali zamenjati. Po izbiri prave sedežne garniture so dostavljavci končno pripeljali novo. Vsi smo pričakovali, da bo to preprosta menjava. Pa ni bila. Prvi problem? Prevelika je bila za vrata, kar je pomenilo polurni strateški sestanek, kako jo spraviti noter. Ko je bila končno v dnevni sobi, smo jo postavili na mesto in se vsi skeptično spogledali. Nič ni bila podobna stari, bila je nova, moderna, čista, brez tistih znanih ugreznjenih mest, ki so bila že ‘rezervirana’ za vsakega družinskega člana. Prvi se je usedel stric in zamomljal: ‘To ni to, premehka je’. Babica je zamišljeno sedela, potem pa rekla: ‘Kako naj zdaj vem, kje je moje mesto?’ Oče je ugotovil, da se na njej ne da tako lepo poležavati kot na prejšnji, sestra pa je bila navdušena nad izgledom. Ampak največja zmaga? Po enem tednu smo vsi pozabili na staro sedežno. Kar naenkrat je bila izbira nove sedežne garniture potrjeno prava izbira. Babica je že imela svoj kotiček, stric je nehal jamrati, mi pa smo hitro ugotovili, da je v bistvu še bolj udobna kot prejšnja. In danes, ko kdo omeni staro sedežno, babica samo zamahne z roko in reče: ‘Ah, kaj bi z njo, nova je čisto v redu.’…